Po načrtovanju poti, nekaj ur pakiranja in še zadnjih popravkov na dan odhoda, smo se 19.6. zlati Mepijevci Gimnazije Kranj dobili na železniški postaji v Kranju.Z vlakom smo se najprej zapeljali do Jesenic, tam pa presedli na vlak do Kanala ob Soči.Trenutke na vlaku smo si vzeli za razporeditev opreme ter počitek pred potjo, ki nas je še čakala.
Štart v Kanalu nam je začinil rahel dež, ki je dokaj hitro ponehal. Kakor hitro pa je izginil se je znova pojavil, tokrat v večjih količinah. Nekaj časa je pot vodila ob Soči, pri Avčah pa se je začela umikati stran.Dokaj mokri smo prispeli do Mosta ob Soči, kjer smo kratek del poti prehodili po cesti. Do Tolmina, kjer je bil predviden cilj tega dne, ni bilo več dolgo zato smo stopili nekoliko hitreje. V močnem nalivu smo komaj našli kamp v katerem smo prenočili. Streha, tuš in WC so bili več kot dobrodošli, proti večeru pa se nam je pokazalo celo sonce.
Sobota, 20.6.
Ta dan se nam je pridružila še ena skupina srebrnih Mepijevcev.
Pot nas je vodil skozi Tolmin, po desnem bregu reke Soče do vasice Selišče. Ta smo se za nekaj časa odmaknili od reke, ki je bila vseskozi naš orientir.Povzpeli smo se do Vrsnega, rojstne vasi Simona Gregorčiča. Ni minila minuta od trenutka ko smo zapustili vasico in že je začel padati dež. Komaj da smo videli predse, vendar smo vseeno nadaljevali našo pot. Vodila nas je na vse bolj nezaupljive gozdne stezice, ki pa so nas na koncu pripeljale v Drežnico, kot načrtovano. V trenutku se je vreme izboljšalo, o dežju ni bilo sluha pogrelo pa nas je celo sonce.Očarani od pogledov na Krn in dolino, ki nas je še čakala smo pohiteli v bližnjo vas, kjer je bil cilj tega dne. Šotore smo si postavili ob vaškem športnem igrišču.
Nedelja, 21.6.
Po prečkanju vasi Čezsoča nas je do prenočišča čakalo le še nekaj minut hoje.Utaborili smo se na travniku kjer je bilo posnetih večino prizorov filma Gremo mi po svoje. Ko se je spusti mrak pa so bili na posebni preizkušnji bronast Mepijevci, ki so se nam pridružili ta dan. Posebno za njih je bil organiziran Krst in sprejem med ponosne Gimnazijske Mepijevce.
Ponedeljek, 22.6.
Čakal nas je še zadnji dan in precej pustolovščin. Cilj dneva je bila Koča pri izviru Soče. Po orientacijsko ni bila zahtevna saj smo ves čas hodili po označeni Poti ob Soči. Le ta nam je ponudila izjemne razglede in prekrasne tolmune. Slednjih se kljub zelooo mrzli vodi nismo mogli upreti.Na poti smo prečkali tudi strma korita reke. Iz še zadnje vasi na poti (Trente) pa smo se izstrelili proti cilju dneva. Nekoliko utrujeni, predvsem pa zadovoljni smo se z veseljem usedli na avtobus, ki nas je prek Vršiča zapeljal v Kranj.
Za nami je še ena uspešna Mepi odprava. Prehodili smo eno najlepših območij Slovenije in spoznali nekatere skrite kotičke naše domovine.Po poti smo lahko spremljali spreminjanje pokrajine, ki jo je ustvarila najlepša reka daleč na okoli. Prvič nas je na odpravi ujel dež. Takoj ko so se posušila vsa oblačila pa je bil tudi hitro pozabljen. Odprava nam je postregla spet s številnimi razgledi.
Program Mepi na gimnaziji se za zlate kar hitro zaključuje, vendar pa bodo vsi spomini in prijateljstva vedno ostala z nami.
